Za nenaden,
močan strah je v našem govoru že kar udomačena beseda panika. Izvira iz imena
grškega boga gozdov in polj Pana, ki se je včasih oglašal s skrivnostnimi
zvoki, ki so strašili živali in tudi ljudi na samotnih krajih. Tako pomeni izraz panika nenadna, nepričakovana, intenzivna
občutja strahu in vedenjske reakcije bega ali otrplosti, ki so ali niso
povezane s prisotno ogrožujočo okoliščino, a so pretirane in nefunkcionalne.
Izraz napad panike pa se uporablja kadar za tako doživljanje ni trenutno
prisotnih ogrožujočih okoliščin. Napade panike spremljajo
številni zelo neprijetni telesni občutki, ki nimajo vzroka v telesnih obolenjih
in v nekaj minutah do nekaj urah postopoma minejo. V tem času sta zaznavanje in
zmožnost racionalnega mišljenja okrnjena, oseba se počuti zmedeno in ni zmožna
ugotoviti vzroka takega občutja, lahko občuti strah pred izgubo razuma, hudo
boleznijo ali smrtjo.
Panični napadi
običajno vključujejo vsaj štiri od naštetih simptomov: razbijanje srca in povišan srčni utrip,
občutek kratke sape in dušenja, potenje oziroma občutek povečane toplote ali
hladnosti, tresenje (tremor), bolečine ali nelagodje v prsnem košu, bolečine
in/ali slabost v trebušnem predelu, vrtoglavica in omotičnost, občutek otrplosti
ali mravljincev (parestezije), občutek odmaknjenosti, nepovezanosti z okoljem,
občutek izgube nadzora nad samim seboj ali strah pred izgubo razuma ali strah
pred smrtjo. Ti znaki in simptomi se hitro razvijejo in trajajo običajno od
nekaj minut do ene ure, več pa redko.
Panični napadi
se med seboj razlikujejo po intenzivnosti in trajanju. Veliko ljudi doživi
panični napad enkrat ali zelo redko. Če pa se panični napadi ponavljajo,
govorimo o panični motnji. Kot kriterij za diagnozo zmerne
panične motnje veljajo najmanj štirje panični napadi v obdobju štirih tednov,
za diagnozo hude panične motnje pa najmanj štirje panični napadi v enem tednu
znotraj obdobja štirih tednov ( po DSM-IV).
Paničnih
napadov se ne da predvideti vnaprej, saj se pojavijo nenadoma in največkrat
brez opozorila. Zato se pri osebah s panično motnjo razvije zaskrbljenost za
nadaljnje pojavljanje paničnih napadov, kar bi lahko imenovali strah
pričakovanja (anticipatorni strah) ter spremenjeno vedenje zaradi doživljanja
paničnih napadov. Marsikdo poskuša težave prikriti, ker meni, da je njegovo
občutje nenavadno in nerazumno in se izogiba situacij, v katerih bi bil v
primeru paničnega napada nemočen. Pogosto vso pozornost usmerja v svoje telo,
zato pogosto zazna občutke, ki se jih drugi ljudje sploh ne zavedajo. Ti
občutki mu nadalje služijo kot dokaz, da resnično obstaja neka telesna ali
duševna bolezen.
Za zdravljenje
panične motnje se uporabljajo farmakoterapija, kognitivna in vedenjska terapija
ter druge oblike psihoterapevtskega dela z ljudmi, tehnike sproščanja, EFT
tehnika, terapija v hipnozi itd. Ponovne panične napade lahko včasih
preprečimo že s tem, da osebi razložimo, da napadi niso nevarni in niso znak
hude bolezni, ker gre večinoma za temeljni psihofiziološki odziv »boj ali beg«
na občutke ogroženosti, ki v tem primeru niso osnovani, in s tem povezane
telesne občutke. Na ta način si jih začenja oseba ustrezneje razlagati in bolj
umirjeno doživljati, kar je že pomemben začetni korak k zdravljenju. Nadalje
pomagajo tehnike sproščanja, s katerimi osebe povečajo učinkovitost samonadzora
oziroma nadzora nad motečimi telesnimi simptomi. Učinkoviti sta tudi vedenjska
tehnika varnega izpostavljanja situacijam, v katerih je pojav paničnih napadov
bolj verjeten in kognitivna tehnika preusmerjanja pozornosti iz notranjega
telesnega na zunanje dogajanje. Bolj celostna psihološka obravnava oseb s
panično motnjo pa je v okviru psihoterapije, ki je na začetku osredotočena na
simptome in njihovo zmanjšanje oziroma odpravljanje, kasneje, ko je ta cilj
dosežen, pa se začne obravnava z njimi povezanih duševnih vsebin.
Panična motnja
močno vpliva na kakovost življenja, na srečo pa je zdravljenje lahko zelo učinkovito.
Ni komentarjev:
Objavite komentar